Novice 04/06/11

Kapital proti ljudem, ljudje proti kapitalu

► Izjava za javnost ob demonstracijah Nevidnih delavcev sveta IWW, ki je danes potekala v Ljubljani.

KAPITAL PROTI LJUDEM: Ustavimo izkoriščanje!

Danes izražamo podporo boju najbolj izkoriščanih, izigranih in ponižanih delavcev v naši družbi - migrantskih delavk in delavcev, ki so jim že leta sistematično kršene in zanikane delavske in socialne pravice. Kapitalisti z brezvestno gonjo za dobičkom in država z zakonodajo, ki to spodbuja, so jih pahnili v novodobne sužnjelastniške odnose, kjer jim je odvzeto vse - delo, dom, plače in predvsem dostojanstvo. Zgodba je že zdavnaj jasna in na tej točki ne potrebuje nobene dodatne analize. Nevzdržne razmere na delovnih mestih, človeka nevredno bivanje v samskih domovih in brezbrižno izkoriščanje se morajo končati takoj!

V katastrofalnem položaju pa se niso znašli zgolj migrantski delavci. V času, ko se družba sooča z globoko in vsesplošno krizo, se razmere za življenje slabšajo veliki večini prebivalstva. Oblastniki so krizo zakuhali sami, sedaj pa njeno breme preprosto prelagajo na ljudi. Čeprav je kriza neposredna posledica njihovih odločitev, zaradi katerih so bogatele elite, trpeli pa milijoni, tudi danes nadaljujejo z isto politiko, ki nas je pripeljala v to nemogočo situacijo. Z javnim denarjem rešujejo banke in kapitaliste, hkrati pa od nas zahtevajo zategovanje pasu, ki je bil itak že pred krizo pretesen, ter podporo reformam, ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi. Kako si lahko kdo sploh zamisli, da naj bi delo v slabših pogojih, z manj pravicami, dlje časa in za nižje plače (če sploh) lahko izboljšalo naša življenja?

LJUDJE PROTI KAPITALU: Za novo delavsko gibanje!

Nastala situacija je kapitalizmu in državi imanentna, zato je oblast ne more, ne zna in noče rešiti. Skrajno naivno je torej pričakovati, da lahko izboljšanje naših življenj dosežemo preko ali s pomočjo obstoječih institucij. Potrebne so korenite in široke družbene spremembe, te pa lahko izborimo zgolj ljudje sami. Zato se moramo organizirati zdaj, brez posrednikov in voditeljev ter zgraditi novo delavsko gibanje, ki bo sposobno nasloviti ključna vprašanja in ponuditi konkretne alternative!

Da bi tovrstno gibanje lahko doseglo odločilen preboj, je potrebno najprej prilagoditi analizo stanja. Razmere v družbi so se v zadnjih letih močno spremenile, zato mora biti tudi boj za naše pravice drugačen, kot je bil v preteklosti. Zelo izrazit in prevladujoč trend na trgu dela je vseprisoten proces prekarizacije - bohotenje zaposlovanja za določen čas in drugih sorodnih oblik negotovega dela. Vsem tem oblikam dela je skupna kronična negotovost, individualizacija, izkoriščanje in nižanje zgodovinsko priborjenih delavskih pravic. Hkrati so nam od zgoraj vsiljene umetne ločitve (brezposelni proti zaposlenim, študenti in ostali prekarno zaposleni proti redno zaposlenim, “domači” proti “tujim”, upokojenci proti mladim ipd.), ki služijo kot plodna tla za razpihovanje medsebojnega tekmovanja in katerih funkcija je, da med nas vnašajo razdor ter nas posledično pasivizirajo in disciplinirajo.

Zato menimo, da je potrebno na novo definirati pojem delavstva in delavskega boja. Potrebno je preseči prepričanje, ki nam ga vsiljuje vladajoča ideologija, da izkoriščanja delavcev danes ni več ter da živimo v harmonični družbi konsenza. Skušajo nas prepričati, da klasično delo izginja, da javni uslužbenci v resnici niso delavci, da obstaja velika razlika med tistimi, ki delajo v obrti ali trgovini ter da intelektualno delo ni podvrženo istemu produkcijskemu režimu odtujevanja in izkoriščanja. Vsem novim tehnologijam in bleščečim podobam napredka navkljub se namreč odnosi produkcije na bistvenih ravneh niso dosti spremenili: v končni analizi je tudi danes velika večina ljudi delavcev, ki so podrejeni interesom kapitala ter na ta način že vključeni v razredni boj. Nujno je zato prepoznati, da imamo kljub različnim situacijam, v katerih delamo in živimo, delavci vseh vrst skupne interese ter da se moramo povezati in se za naše pravice boriti skupaj!

Mislimo, da je za uspeh tega preboja potrebno iznajti nove načine organiziranja in principe delovanja. Gibanje se mora že danes organizirati in delovati v skladu s cilji, za katere se zavzema; temeljiti mora na samoorganizaciji in delovanju od spodaj, horizontalnem združevanju namesto hierarhij, avtonomiji vseh vpletenih in direktno-demokratičnemu odločanju. Organizirati se moramo povsod, kjer smo izkoriščani in zatirani: na naših delovnih mestih, v izobraževalnih ustanovah, v javnih prostorih in v četrtnih skupnostih. Zavrniti moramo predstavništvo in obstoječe strukture! Krepiti je potrebno že obstoječa napredna družbena gibanja, kot so Nevidni delavci sveta IWW, odpirati nov javni prostor in spodbujati gradnjo novih struktur: vzpostavljanje avtonomnih skupin, skupnosti, neodvisnih sindikatov, organizacij in socialnih prostorov ter jih v skladu z zgoraj postavljenimi izhodišči povezovati v mreže in koalicije, vzpostavljati konkretno solidarnost in skupne boje.

A gibanje se ne bo rodilo samo od sebe. Vsak posameznik in obstoječe skupine nosimo veliko odgovornost. Odgovore na izzive sedanjosti in vizije prihodnosti moramo iznajti sami, a skupaj!

SAMOORGANIZACIJA, SOLIDARNOST IN DIREKTNA AKCIJA!

Delavski svet,

Federacija za anarhistično organiziranje

4. junija 2011

Delavski svet je bil ustanovljen v okvirih Federacije za anarhistično organiziranje z namenom analiziranja, raziskovanja, organiziranja in boja na področju dela, delavstva in delavskih bojev.

E-mail: info[at]a-federacija.org

Spletna stran: a-federacija.org


Poziv na shod in predzgodba:
Novice 28/05/11
IWW - Nevidni delavci sveta

Novice 28/05/11

Poziv na demonstracijo nevidnih delavcev in delavk sveta 4. junija!

Transnacionalno gibanje migrantskih in prekernih delavcev in delavk IWW (Nevidnih delavcev sveta) je 15. aprila na svoji skupščini sprejelo odločitev, da 4. junija v Ljubljani organizira manifestacijo za pravice migrantskih delavcev.

Odločitev je rezultat nepripravljenosti oblasti Republike Slovenije, da sprejmejo odgovornost za katastrofalni položaj migrantskih delavcev. IWW so v preteklih letih in še posebej intenzivno po izbruhu finančne in ekonomske krize vlado Republike Slovenije in druge odgovorne institucije v državi opozarjali na izjemno težak položaj migrantskih delavcev ter na sistematično kršenje in zanikanje njihovih delavskih, socialnih in državljanskih pravic. Ob tem so nenehno opozarjali, da nosi temeljno odgovornost država s svojim režimom migracij, ki se ga ne bi sramovali najbolj zapriseženi rasisti in zagovorniki apartheida. Nenehno so poudarjali, da je edina rešitev takšna sprememba zakonodaje, ki bo ukinila odvisnost delavcev od delodajalcev in jih vključila v socialno državo.

Odgovor vlade na pozive, akcije in mobilizacije so kozmetične spremembe obstoječe migracijske zakonodaje, ki ne bodo razgradile sistema odvisnosti in ne bodo odpravile institucionalne diskriminacije migrantskih delavcev in delavk. Vlada Republike Slovenije je s februarsko uredbo omogočila uresničitev zanemarljivega dela sistematično kršenih socialnih pravic v obliki humanitarne pomoči, kar so številni delavci razumeli kot ponižanje. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve se ni odzvalo na legitimne zahteve delavcev, ki so bili pregnani iz Republike Slovenije, delodajalci in država pa jim dolgujejo pravice iz dela. Zadnji test pripravljenosti vlade, da naredi konkretne poteze onkraj deklarativnega sočutja, je bila marčevska manifestacija iz Slovenije pregnanih in izigranih delavcev v Banja Luki. Poziv samoorganiziranih oškodovanih in pregnanih delavcev v okviru IWW, da se jih vključi v reševanje problematike migrantskih delavcev, ni dobil nobenega odgovora. Prav tako nikogar na vladi in v njenih institucijah ne zanima usoda stavkajočih delavcev v bivšem Vegradovem delavskem domu v Velenju, stavkajočih delavcev Gratima v Sežani, stavkajočih delavcev SCT v delavskih domovih v Ljubljani. Računajo, da jih bodo pometle grožnje, negotovost, marginalizacija in revščina.

Razlogi za demonstracijo migrantskih delavcev so torej na dlani. Le z veliko demonstracijo se lahko zoperstavijo pozabi, marginalizaciji, porazu, odvzemu upanja, normalizaciji skrajno brezvestnih oblik izkoriščanja. Prav tako so na dlani razlogi, da z njimi demonstrirajo vsi ostali. Nihče nima ničesar od takšnega ropanja delavcev, razen gradbenih in ostalih baronov, njihovega političnega kroga in institucij finančnega kapitalizma. Še več, na vrhuncu krize je popolnoma jasno, da je poglavitni dejavnik korupcije – pretakanja skupnega bogastva v žepe peščice in blokiranje naše zmožnosti proizvajanja – sistematično zanikanje pravic delavcem in delavkam, njihova odvisnost, odsotnost vsakršnih garancij. Slednje pa ni zgolj paradigmatski pogoj dela in življenja migrantskih delavcev, ampak vseh.

Zato pozivamo vse, da četrtega junija skupaj zasedemo ljubljanske ulice, da skupaj zgradimo moč, s katero bomo osvojili pravice in garancije, zaustavili korupcijo, ki nam jemlje prihodnost. Celotno generacijo so obsodili na brezperspektivnost. Migrantom in migrantkam zanikajo pravico do izbire, do mobilnosti, do delavskih, socialnih in državljanskih pravic. Študente in študentke pehajo v prekernost, iz študija in univerze delajo poligon skrajnega razslojevanja in degradacije mladih. Prekernim delavcem in delavkam odrekajo pravice in jih pehajo v revščino. Vse redkejši, ki še imajo kakšne pravice, jih lahko obdržijo za ceno pokornosti. Razen, če se združimo. Ne da bi karkoli branili, ampak da definiramo in uveljavimo pravice, zgradimo svojo moč in spremenimo svet.

V Evropi, na obeh straneh skupnega Sredozemskega morja, v evropskih metropolah, ki vstajajo proti politikam zategovanja pasov in nasilju finančnega kapitalizma, v evropskih provincah, kjer so mlade generacije vstale proti podvrženosti, hierarhijam, brezizhodnosti, lokalnim diktaturam, v transnacionalnem gibanju migrantov, ki prečka meje in ruši režim evropskega apartheida, vstaja nova generacija. 4. junija bomo v Ljubljani naredili manifestacijo te nove generacije, moment njene vidnosti, moči in odločenosti. Zahtevali bomo pravice za migrantske delavce in delavke, ki so jim v evropskem apartheidu sistematično zanikane. Zgradili bomo novo solidarnost, novo moč, novo skupno telo – da osvojimo našo skupno prihodnost.

IWW (Nevidni delavci sveta)
Socialni center Rog

---

Mobilizacija:

28. maj 2011:

Skupščina IWW in mobilizacijski koncert

2. junij 2011:

ZLATKO KAUČIČ s prijatelji v podporo nevidnim delavcem sveta

Več informacij in predzgodba na:

Njetwork - IWW, nevidni delavci sveta

Novice 11/11/10

KAPITAL UBIJA ŽIVLJENJE:
ustavimo Lafarge in njihove pomagače!

„Aprila 2009 je država Lafarge Cementu izdala sramotno okoljevarstveno dovoljenje, v katerem mu je dovolila sosežiganje nevarnih odpadkov (t.i. “alternativnih goriv”) in večkratno preseganje emisij, kakršne imajo celo sežigalnice. Lafarge je, z izrecnim privoljenjem države, danes prvi v Sloveniji po emisijah benzena in nekaterih težkih kovin. Trboveljčani so imeli že pred sosežiganjem odpadkov 3× večjo možnost, da umrejo pred 65. letom, v primerjavi, denimo, s prebivalci Logatca. Zadosti!“
Iz poziva na protestni shod pred Vlado RS v Ljubljani „DOST’ MAMO! Zadnji mirni protest Zasavcev v Ljubljani“.

Kapitalistična družbena ureditev, ki smo jo prisiljeni živeti, temelji na izkoriščanju ljudi in narave. V imenu dobička, ki ga je vladajoča ideologija postavila za glavno vrednoto obstoječega sistema, je dovoljeno vse. Ni več pomembno človeško življenje, zdravje nas in prihodnjih generacij, kaj šele družbeno blagostanje in dostojanstvo vsakega posameznika. V interesu kapitala se vodi nora politika in izvaja sramotna praksa, ki prinaša katastrofalno negativne učinke na življenja ljudi. Pri tem država in politiki vestno pomagajo kapitalistom, saj ustvarjajo pogoje in tudi zakonsko podlago za izvajanje njihovih načrtov. Država je bila vedno zaščitnik kapitala, to svojo vlogo pa vestno izpolnjuje tudi danes.

Ena izmed neposrednih posledic kapitalističnega upravljanja je tako tudi uničevanje narave in ekološke katastrofe. V imenu kapitalskih interesov teptajo vse pred seboj, pri čemer se ne zmenijo niti za zdravje ljudi niti za naravo. Najbolj izstopajoči primeri tovrstne prakse pri nas se že dolga leta kažejo v Zasavju, ki je zato ena izmed najbolj onesnaženih regij v Sloveniji. Prebivalci Zasavja so izpostavljeni neizmerno večjemu tveganju, da zbolijo za rakom, medtem ko tudi otroci pogosteje obolevajo za kroničnimi boleznimi dihal; vse skupaj se kaže tudi v zgodnejši umrljivosti ljudi v Zasavju glede na slovensko povprečje. Številne študije, analize in mnenja priznanih strokovnjakov so nedvomno potrdile, da je glavni razlog za to močno onesnaženo okolje. Cementarna v Trbovljah, ki je vodena s strani francoske multinacionalke Lafarge, doma pa podprta s strani politikov, ki imajo od tega materialne koristi, je samo najbolj izstopajoč igralec v tej zgodbi. Sežiganje nevarnih odpadkov, ki mu je zeleno luč dala tudi država, ima namreč že danes nepredstavljivo slabe vplive na okolje, zrak, zdravje ljudi in življenje v Zasavju. Zaradi kovanja dobička so ljudje v regiji izpostavljeni bolezni in smradu, tako danes kot na dolgi rok, odgovornim pa je za to vseeno.

Zato se postavljamo ob bok prebivalcem Zasavja in vsem drugim, ki jim ni vseeno za njihova življenja in prihodnost. Skupaj moramo ustaviti uničujoče kapitalistične vizije! Solidarno in konkretno podpiramo aktivnosti skupine Eko-krog ter se nepreklicno pridružujemo pozivom za takojšnjo ustavitev sežiganja odpadkov v cementarni Lafarge v Trbovljah.

Zavedamo se, da boj proti cementarni Lafarge in njihovim pomočnikom ni in ne bo lahek, saj je v ozadju gromozanski posel, velike količine denarja in celotna upravna mašinerija, ki vse skupaj omogoča. Prav tako se dobro zavedamo, da v tem boju ne moremo računati na nikogar drugega kot na nas same. To so nas jasno naučile izkušnje. A naša življenja nimajo cene. Prav tako ne naše zdravje in prihodnost naših potomcev. Zato se ne bomo ustavili, dokler se ne ustavi ta nora politika!

DOVOLJ KAPITALISTIČNEGA ONESNAŽEVANJA!

TAKOJ USTAVITI SEŽIGANJE ODPADKOV V CEMENTARNI LAFARGE!

ČLOVEKA PRED INTERESE KAPITALA!

Federacija za anarhistično organiziranje
10. november 2010

---
Več na:
Eko krog
Federacija za anarhistično organiziranje

Novice 20/06/10

Prelepi mesec maj

Letošnji prelepi mesec maj s svojo pomladno razigranostjo in obeti nečesa novega je letos dolgo kazal precej žalostno podobo. Srečneži med nami, ki prekarnosti svojih delovnih aranžmajev ne razumejo kot breme, temveč kot pozitivno okoliščino, smo ga preživeli ob pogovorih o prihodnosti, ki menda pride. Tiste, ki so popolnoma potopljeni v male frustracije svojih vsakdanjih življenj, ni nič opominjalo, da se lahko zgodi kaj pretresljivega. Za tiste, ki znajo brati jezik zgodovine, je znakov dovolj povsod. In se je zgodilo, kar se tu in tam dogaja: nepredvidena motnja v matrici, drobna razpoka v vladajočem redu.

Mladina je resno vzela obete svobode in dan, na katerega so se študentski birokrati nameravali ozaljšati z vencem zastopnika njenih interesov, v nasprotju načrti le-teh vzela za svojega. Mladi, za katere nihče točno ne ve, kdo so in kaj so sploh želeli, so v nekem momentu zavrnili vlogo nemega statista v predstavi, za katero so scenarij vnaprej napisali študentski birokrati-policisti. Zavrnili so komando tako lastnih “predstavnikov” kot vladajoče morale. Kolektivna eksplozija radosti, ki jo je to skoraj moralo prinesti, je generirala dovolj energije, da bi lahko premikala kamne. In jih tudi je. Predvsem v smeri stavbe, ki pomanjkanje arhitekturne monumentalnosti nadomešča z vulgarnostjo, prostaštvom in omejenostjo njenih izvoljenih uporabnikov, ki trdo delajo za to, da bi ljudstvo še bolj obubožalo in še bolj izgubilo zaupanje v svoje zmožnosti.

Tako nadobudni kot prekaljeni kruhoborci z lepo pristriženimi jeziki so zapadli v stanje šoka. Ne zato, ker bi tako intimno začutili poškodovane kipce na pročelju, temveč zaradi šokantnega spoznanja, da niti eni niti drugi nimajo efektivne kontrole nad mladino. Da bi se iz njega izvili, so vsi po vrsti lansirali svoje teorije zarote, po katerih so za “izgrede” obtožili bizarno druščino spektakelskih političnih prikazni, med njimi denimo anarhiste. Ko so kasneje v momentu lucidnosti ugotovili, da se zadeva vseeno ne bo ravno prijela, pa so kaj hitro sproducirali nove in nove krivce za “sabotažo”, ki naj bi jo doživeli. Kako bedna mora biti eksistenca tistih, ki v momentu največje nuje ne uspejo sproducirati drugega kot tretjerazredne teorije zarote, ki celo nadebudnih zeitgeistovcev ne bi uspele prepričati. In kako odtujeni morajo biti ti narcisi od svojih lastnih življenj, da ravnanj drugih, ki se ne držijo njihovih načrtov, ne zmorejo razumeti drugače kot skozi teorije zarote.

Neko novo mladino, ki je nastopila pred parlamentom na tisti dan, so združene sile moralnega konsenza hipoma reducirale na neartikulirano drhal, ki omamljena od alkohola popolnoma brezglavo meče kamne v “hram demokracije”. Policisti vseh vrst, v uniformah ali brez, mladi ali stari, strankarski ali nestrankarski, profesionalni novinarji ali občasni blogerji so si bili enotni, da se je zgodila družinska sramota, ki jo je potrebno najhitreje utišati in pozabiti. Že samo zaradi te nazorne manifestacije splošne impotence, je bil to lep in politično produktiven dan. Nekaj dni je trajalo, da so začeli izza zavese jadikovanja in moraliziranja pronicati tudi drugi pogledi, takšni, ki skušajo z besedami artikulirati tisto, česar iskanje so predstavljale tiste kocke v oknih.

Kamen v parlament nikoli ne prileti brez razloga. Že sam njegov obstoj kot materializacija tistih sil, ki nas utesnjujejo in ločujejo drug od drugega ter od produktov našega dela, je eden od razlogov. Marsikaj je na prelep majski dan ponovno postalo jasno. Moč negacije je manifestno stopila na oder lokalne zgodovine. Tisti, ki je ne razumejo, bodo imeli največ težav, da se je obranijo.

Pokazalo pa se je še nekaj: ni potrebno biti noben anarhist ali druge vrste “levičarski skrajnež”, da prideš do zaključka, da tako oboževana institucija države ne zasluži prav nobenega spoštovanja in milosti. Radost razbijanja parlamenta ni domena organiziranih anarhističnih skupin. Je pa njihova naloga in odgovornost, da skušajo v realnem času razumeti tenzije, kontradikcije in želje, o katerih ta radost priča. Podoba iz prihodnosti, sredi katere se nenadoma znajdemo: dan kasneje fant sedi pred parlamentom in nam nameni komentar: “Danes je moj 18. rojstni dan. Res sem včeraj vrgel samo eno jajce v policaje, a ta dan si bom zapomnil do konca zivljenja.” Z granitno kocko medtem v marmorno ploščo tik pod neko ovenelo zastavo ureže “19.5.” Naše ideje so v glavah vseh.

Nas ni bilo tam. Verjamemo pa, da je bil 19. 5. 2010 za marsikoga osvobajajoč, čeprav to zaenkrat zgolj slutimo. Toda to vse še pride. Razvpita sova zleti šele ob mraku. Figurativno rečeno, seveda. Že sedaj pa je mogoče reči, da so mladi v nekaj minutah naredili več, kot je bilo glede na to, kako je bil spektakel, katerega statisti naj bi sami bili, pripravljen, možno pričakovati. Ko človek enkrat okusi moment preseganja obstoječega, ukinitve oblasti tistega, kar naj bi mu/ji gospodovalo, ni več poti nazaj, celo če ta občutek pride leta za omenjenim dogodkom. Je že tako, da hoče človek vedno obujati tisti prvi občutek ilegalnosti.

Nobenega smisla trenutno ne vidimo v zadovoljevanju slepe potrebe po analizah. Polne razsežnosti tega, kar se je zgodilo, se bodo razvijale hkrati s tem, ko se bodo protagonisti soočili s svojo prihodnostjo. Na njih je, da prepoznajo trenutek svobode, ki je bil ukraden in na vseh ostalih, da se pridružijo in pridružimo vzpostavljanju novih situacij, v katerih se lahko prepoznamo kot svobodni producenti naših lastnih življenj. Za nas ni tukaj nobenih iluzij: le v kolikor bodo forme, ki bodo izumljene, resnično uveljavljale principe svobode, avtonomije, drugačnosti, horizontalnosti, afinitete, spoštovanja, enakosti in zavrnile sleherni seksizem, rasizem, sovraštvo, homofobijo in ostale ostanke propadajočega reda … le takrat se bo odprla možnost za nova srečanja tudi za nas. Vse ostale izbire bodo po svojih končnih učinkih igrale za tiste sile, ki že sedaj uravnavajo naša življenja v nasprotju z našimi stremenji.

p.s.: Tekst je uvodnik junijske okrožnice. Dobite jo v prostorih A-Infoshopa.

Novice 08/03/10

POZIV NA JAVNI SHOD V PODPORO STAVKAJOČIM DELAVCEM V KOČEVJU!

Položaj migrantskih delavcev v Sloveniji je katastrofalen. Delavci, ki dejansko gradijo to deželo, ostajajo brez dogovorjenih plačil in socialnih pravic, ki jim pripadajo, ter nimajo možnosti, da dosežejo svojo pravico. Situacija je tako skrajna, da se zdi edini način, da se javno opozori na stisko in krivico, gladovna stavka, tako kot je to storila skupina delavcev v Kočevju, ki leto in pol niso dobivali plače.

Nehajmo se sprenevedati! Res pristajamo na to, da se bomo vozili po avtocestah ali živeli v stanovanjskih blokih, ki so grajeni na izkoriščanju in zlorabljanju ljudi? Priznajmo si, da so migrantski delavci sistemsko diskriminirani in dejansko neenakopravni! To koruptivno stanje je treba odpraviti in krivice popraviti.

Zato podpri stavkajoče v Kočevju in se udeleži javnega shoda, ki bo v torek, 9. marca, ob 12h pred stavbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve na Kotnikov 5 v Ljubljani!

Na javnem shodu bomo pozvali Vlado RS, da je skrajni čas, da se spremeni režim delovnih migracij in tako odpravi brezvestno izkoriščanje, ki ga ta režim omogoča. Zahtevali bomo, da:

1. se Minister za delo družino in socialne zadeve aktivno vključi v reševanje dramatične situacije stavkajočih v Kočevju. Prvi korak je, da nemudoma povabi stavkajoče na delovni pogovor na ministrstvo, katerega namen mora biti takojšnja odprava razlogov za gladovno stavko;

2. Ministrstvo in Vlada RS prevzameta odgovornost za splošni sistem izkoriščanja migrantov, ki so ga omogočili. Odgovornost naj prevzamejo tudi tako, da poravnajo stavkajočim delavcem plače, ki jim jih dolguje podjetnik Perkovič;

3. Ministrstvo in Vlada RS takoj začneta postopke za spremembo Zakona o zaposlovanju in delu tujcev in Zakona o tujcih. Spremembe morajo odpraviti sistem odvisnosti delavcev od delodajalcev in zagotoviti dejansko enakopravnost migrantskih delavcev.

Osnovna zgodba je tukaj.

Podpiši tudi peticijo, naslovljeno na ministra za delo družino in socialne zadeve, ki jo najdeš tukaj.



IWW, nevidni delavci sveta
Socialni center Rog

Novice 28/11/2009

SAMOORGANIZIRANO DELAVSTVO JE MOČNEJŠE KOT VSAK SINDIKAT!
Izjava za javnost ob sindikalnih protestih 28. novembra 2009


Anarhisti in anarhistke smo izobesili črno zastavo. Zastavo, ki simbolizira smrt kapitalističnega sistema, konec izkoriščanja in napoveduje osvoboditev delavskega razreda iz krempljev kapitalistične elite. Prihaja čas, ko se bomo ljudje morali osvoboditi suženjstva in lastna življenja vzeti v svoje roke!

Kdo so oni, da lahko gospodarijo nad našimi življenji in našimi usodami?

Delavci in študentje se moramo samoorganizirati in sami ustvariti svet po svojih željah in potrebah.
Za to ne rabimo centraliziranih in zbirokratiziranih sindikatov, ki so samo orodje elite, za utišanje delavskega krika in miritev razrednega boja; ti sindikati so sami sebi v namen.

To se je ponovno pokazalo pri primeru stavke v Gorenju, ko so sindikati stopili na stran uprave in vodstva podjetja, namesto da bi branili zahteve delavcev, ki so jih izvolili v ta namen. Delavci in delavke Gorenja v Velenju so pokazali, da lahko samoorganizirano in avtonomno, brez posrednikov in drugih parazitov, dosežejo več, kot vsak sindikat za pogajalsko mizo. Pokazali so nam pot, ki lahko vodi v resnične spremembe obstoječih odnosov.

Kdaj so se ti sindikati borili proti stečaju kakšnega podjetja? Kdaj so zagovarjali kakšnega delavca, ki je pristal na cesti?

Tudi današnji protest je dobro zrežiran in omejen na majhen prostor, kjer imajo represivni organi večjo moč, da zaustavijo morebiten poskus upora razjarjenega ljudstva. Sindikalisti so marionete v rokah vladarjev, da ohranjajo gnil socialni mir.

Anarhisti se zato današnjega protesta kot Federacija nismo udeležili, saj smo prepričani, da si sindikati, zaradi omenjenih primerov in načina delovanja, podpore v tem trenutku ne zaslužijo.
Naj pa bo povsem jasno, da si delavci in delavke zaslužijo vso podporo in solidarnost. Skupaj moramo spodbujati in krepiti samoorganizacijo, vzpostavljanje avtonomnih decentraliziranih sindikatov in zaostriti boj proti izkoriščanju in kapitalizmu!

Imamo samo eno življenje. Zakaj naj bi v tem kratkem življenju ravnali proti glasu vesti in postali sokrivci pri vaših gnusnih delih? Ne maramo in ne mislimo biti. Delavci in študentje se bomo srečali na barikadah; takrat nas ne bo nihče usmerjal in nam ukazoval, vodilo nas bo zgolj naše hrepenenje po svobodi in dostojanstvu!

DELAVCI IN ŠTUDENTJE, V SAMOORGANIZACIJI JE NAŠA MOČ!

DIREKTNA AKCIJA PROTI ŠEFOM IN KAPITALU, NE SINDIKALNI

PROTESTI! ŽIVELA SOLIDARNOST IN RAZREDNI BOJ!


Federacija za anarhistično organiziranje
28. november 2009



















Poglejte arhivsko stran o Avtonomnem bloku, ki se je udeležil prejšnjih delavskih demonstracij v Ljubljani:
N17 Avtonomni blok

Novice 24/04/09

Antifašistični dnevi akcije

24. - 27. april 2009 Metelkova Mesto

24. 4. - petek: Klub Gromka ob 21h: Žur upora – DJ večer
25. 4. - sobota: Menza pri koritu ob 12h: delavnica izdelovanja grafiterskih šablon, transparentov, borilnih veščin in videodelavnica
A-Infoshop ob 18h: Diskusija o antifašističnem gibanju na Balkanu
26. 4. - nedelja: Menza pri koritu ob 12h: nadaljevanje delavnic
Igrišče Tabor ob 15h: turnir malega nogometa
27. 4. - ponedeljek: Trg OF ob 12h:
antifašistična manifestacija “Za svobodo sveta”

Novice 27/04/09

Javna izjava Fronte za svobodo sveta

27. april, Dan OF oziroma dan upora proti nacifašizmu, je praznik z močnim simbolnim nabojem. Še danes nas spominja na dan, ko je koalicija vsebinsko raznoterih skupin sprejela odločitev, da z jasnimi stališči in dejanji poseže v tedanje družbeno dogajanje. V času okupacije je bila edina pot do dokončne osvoboditve aktivni odpor, vse ostale alternative pa bi brez izjeme vodile v suženjstvo.

Skoraj 70 let kasneje živimo v drugačnih okoliščinah, a protifašistični boj je še vedno nujen, saj se fašistične težnje krepijo. Težnje, ki poudarjajo, da je v družbi nezaželenih vse več skupin. In noben posameznik, ki si želi živeti v odprti, svobodni in enakopravni družbi, ne sme dopustiti vzpona praks, ki pod krinko domoljubja ali napredka postajajo legitimen tvorec diskurza normalnosti, ki vsak dan izključuje čedalje več ljudi. Zato se zdi danes povezovanje v heterogeno koalicijo drugače mislečih zopet nujno!

Razraščanje izključujočega mišljenja v Sloveniji je prepleteno tudi s težnjami po zgodovinskem revizionizmu, ki zanika revolucionarni in protiimperialistični značaj upora ter ga oži na trenutek narodne osvoboditve ali celo zgolj na dejanja povojnih oblasti. Upor proti okupatorju je bil bistveno več kot to. Bil je ideja o nujni radikalni družbeni spremembi, ki bi vodila k večji enakosti med ljudmi.

V zadnjih letih smo po celi Evropi in širše priča vzponu raznovrstnih izključujočih praks, ki v okoliščinah vse večjega krčenja socialnih pravic ter razslojevanja privzemajo nove oblike in razsežnosti. Že ustvarjena plodna tla za semena nestrpnosti so toliko bolj rodovitna v času krize kapitalističnega sistema. Sedaj ne smemo nasedati politikom in drugim akterjem, ki naše nezadovoljstvo z življenjskimi pogoji kanalizirajo v sovraštvo do sosedov ali določenih družbenih skupin. Prav tako ne smemo podpirati njihovih načrtov reševanja utapljajočih kapitalistov z našimi sredstvi, saj so njihova (in ne naša!) dejanja krizo povzročila. Zato pričujoča kriza ni le ekonomska, ampak predvsem družbena. Ponuja nam priložnost za temeljit razmislek o grajenju drugačnega sveta: sveta, kjer ne bo prostora za izkoriščanje, nestrpnosti, sovražnosti ali izključevanje. Sveta, ki bo utemeljen v solidarnosti, enakopravnosti, tovarištvu, dostojanstvu, enakih možnostih ter spoštovanju človekovih pravic!

Neofašizem ne sme imeti mesta ne v parlamentu, ne na ulicah in ne v splošnem diskurzu! Kakor je bila leta 1941 prepoznana nevarnost nacizma oziroma fašizma, je danes ponovno nastopil čas, da vstanemo in skupaj gradimo drugačen svet! Svet svobode, v katerem veljajo pravice, ki so bile in ki bodo izborjene skozi neštete osvobodilne boje.

Iskanje novih okupatorjev med soprebivalci Republike Slovenije in našimi sosedi je nesprejemljivo! Tovrstnim interpretacijam, kot tudi vsem ostalim praksam izključevanja, se je potrebno nemudoma aktivno upreti! Javno, odločno in brezkompromisno! Ne smemo pustiti, da nam osnovno človeško dostojanstvo poteptajo v domoljube preoblečeni fašisti, ki si želijo zavzeti ulico za ulico, trg za trgom, mesto za mestom. Ker naših mest ne damo, se 27. aprila skupaj podajmo na ulice in izrinimo nove fašistične težnje iz obličja zemlje! Za vedno!

SMRT FAŠIZMU, ZA SVOBODO SVETA!

Ljubljana, 7. april 2009

- za več informacij glej http://zasvobodo.si

Novice 26/02/09

Manifestacija ob 17. obletnici izbrisa

Sledi najava izbrisanih:

V skladu s tradicijo bomo izbrisani tudi letos obeležili zgodovinski datum, ko sta Igor Bavčar in Slavko Debelak nezakonito iz Registra stalnega prebivališča RS izbrisala 25.671 živih oseb. Zbrali se bomo 26. februarja ob 11:00 v Socialnem centru Rog na Trubarjevi 72 v Ljubljani. Ob 13:00 pa se bo pričela manifestacija na Prešernovem trgu v Ljubljani. Manifestacija bo posvečena spominu na 1.300 izbrisanih, ki niso in ne bodo nikoli dočakali poprave krivic, saj so v vmesnem času umrli.
Izbrisani pozdravljamo obljube o reševanju problemov izbrisanih. Ob izbrisa je minilo že 17 let. V preteklosti je oblast vztrajno in namerno ignorirala ta zločin. Še več, ko ga ni mogla več tajiti, je pričela z njim manipulirati in demonizirati žrtve. Zdaj so prišli na dan novi osupljivi podatki o številu izbrisanih oseb. Med njimi je tudi 5.600 otrok in 1.300 izbrisanih, ki so že preminuli. Izbrisani bomo pozorno spremljali, ali in kako bo oblast dane obljube izpolnjevala. Poleg tega bomo se naprej opozarjali, da ima ta zločin tudi svoje krivce, katerih odgovornost bo morala družba prepoznati. Vabljeni vsi izbrisani in vsi, ki menite, da je treba problem izbrisa rešiti v skladu z načeli enakosti in pravičnosti!

Izbrisani

Novice 25/12/08

Želja po spremembah je močnejša od strahu pred državo


Atene – V Grčiji se razmere še niso umirile. Objavljamo informacije o dogajanju in premikih v zadnjem tednu.


ZASEDBE KOT REVOLUCIONARNA METODA

Po celotni Grčiji dijaki in študenti še vedno zasedajo šole in univerze. Po zadnjih informacijah je zasedenih okrog 800 šol in 200 fakultet, ki so postale center upora. Na zasedenih šolah potekajo avtonomni zbori, organizirajo se različne delavnice, pišejo izjave, ustvarjajo spletne strani, tiskajo materiali in pripravljajo akcije. Oblasti pritiskajo na vodstva šol in grozijo učiteljem ter profesorjem, ki podpirajo zasedbe. Kljub temu, da v nekaterih šolah ravnatelji individualno pritiskajo tudi na dijake, se zasedbe, kot kaže, še ne bodo hitro končale.

Zasedbam šol so se pridružile še zasedbe nekaterih drugih poslopij, kot sta mestni hiši v Atenah in Ioannini.

Aktivisti so v teh dneh zasedli tudi nekatere prazne stavbe in jih pretvorili v javne prostore za življenje in delovanje. Zasedeni prostori so namenjeni lokalnim skupnostim, ki jih uporabljajo za načrtovanje aktivnosti proti oblastem. Vzpsotavljajo se alternativne prakse delovanja, ljudje se organizirajo od spodaj in gradijo uporniške skupnosti.

V sredo, 17. decembra 2008, so delavci v jutranjih urah zasedli »Dom sindikatov« v Atenah [Foto1]. Stavba je sicer namenjena sindikalnim birokratom GSEE, ki so v Grčiji, zaradi sodelovanja z oblastmi in kapitalisti, že dolgo časa osovraženi. Večkrat so namreč izdali delavsko gibanje, njihove zahteve in z oblastmi sklenili gnile kompromise, brez da bi se borili za delavske pravice. Avtonomni delavci so zasedene prostore razglasili za Svobodno delavsko cono [Izjava1], ki je namenjena vsem delavcem in odprta ves dan. Še isto jutro so stavbo poskušali dobiti nazaj birokrati s svojimi varnostniki, vendar so jih delavci vrgli iz nje. Kasneje je v stavbi potekala splošna skupščina uporniških delavcev.

V četrtek, 18. decembra 2008, so delavci zasedli prostore sindikatov tudi v Patrasu.

Uporniki še naprej zasedajo tudi radijske in televizijske postaje. Nekatere postaje so zasedene zgolj za nekaj trenutkov, da preko etra in slike aktivisti prenesejo svoja sporočila, druge postaje so zasedene dlje časa in skozi celoten dan oddajajo svoj program. Zasedbe medijski hiš in uporaba njihovih sredstev za predvajanje svoje vsebine, se je izkazala za eno izmed bolj zanimivih in uporabnih metod revolucionarnega delovanja. Večina medijev je namreč, takoj po začetku upora, predvajano vsebino prilagodilo interesom vladajočega razreda. Tudi v trenutkih, ko je boj na ulicah dobival nepredstavljive razsežnosti, so mediji poročali o umirjanju razmer in enačili protestnike z ekstremisti, ki zlorabljajo situacijo. Mediji (tako v Grčiji, kot drugo po Evropi) so v glavnem prepisovali informacije, ki so jih podajale oblastniške strukture. Zaradi tega ni čudno, da so uporniki pozvali aktiviste, da začnejo zasedati medijske prostore. To se zdaj tudi dogaja. Vsak dan poročajo o novih zasedbah medijev po državi.

V torek, 16. decembra 2008, so študentje vdrli v prostore nacionalne televizije NET in prekinili prenos govora, ki ga je imel predsednik vlade. Sliko iz parlamenta je zamenjala slika aktivistov v studiu, ki so držali transparente: »Nehajte gledati televizijo – vsi na ulice«, »osvobodite zapornike!« in »svoboda za vse!«.

V sredo, 17. decembra 2008, so v Patrasu vzpostavili nov piratski radio, ki ga upravljajo študenti.

O novih zasedbah radijskih in televizijskih postaj ter predvajanju uporniških sporočil, so poročali tudi v četrtek, 18. decembra 2008 - nove zasedbe v Solunu, Tripoliju in Šparti.

Tri nove zasedbe radijskih postaj, so se zgodile tudi v soboto, 20. decembra 2008, v Atenah.

V soboto, 20. decembra 2008, so v Solunu zasedli veliko kulturno središče [Foto2] in ga preuredili v socialni center za vse ljudi. V ponedeljek, 22. decembra 2008, so zasedli tudi mestno knjižnico. V njej se zbirajo ljudje iz soseske, ki se na skupščinah organizirajo za nadaljnje aktivnosti.

Aktivisti so v zadnjih dneh prekinili tudi številne gledališke predstave in druge kulturne dogodke, kjer so ljudi povabili, da se jim pridružijo na ulicah. Nekatere akcije so se zaključile z aplavzom obiskovalcev.

V zasedenih avtonomnih conah so organizirali tudi več protestnih in solidarnostnih koncertov in drugih kulturnih dogodkov, na katerih se zbira več tisoč ljudi [Foto3].


VZEMIMO, KAR NAM PRIPADA

Anarhisti med tem množično pozivajo prebivalce, da ne plačujejo javnega prevoza in drugih javnih storitev. Uničili so več naprav za potniške karte in ljudi z grafiti, letaki in plakati pozivajo na ne plačevanje. Njihovo glavno sporočilo je, da se lahko samo-organizirano in združeno upremo vsakemu inšpektorju in organu oblasti.

V zadnjem tednu se je zgodilo tudi več akcij razdeljevanja hrane in oblačil. Aktivisti so v Solunu »oropali« nekaj veleblagovnic in zalogo razdeljevali ljudem na tržnici in po mestu. Take akcije so tudi sicer pogost pojav v Grčiji.


INSUREKCIJA SE NADALJUJE

Tudi militantni napadi na privatno lastnino in državne institucije se nadaljujejo. V nočnih urah je na ulicah še vedno na stotine ljudi, ki svojo jezo artikulirajo preko napadov na policijo, uničevanja bank, zavarovalnic in trgovin velikih korporacij. Med simbolnimi tarčami so še vedno tudi poslopja državnih institucij in policijske postaje. V teh dneh so na udaru tudi nadzorne kamere po mestih, ki jih aktivisti vestno uničujejo.

V torek, 16. decembra 2008, je v popoldanskih urah skupina anarhistov z molovkami in kamenjem napadla poslopje specialne policije v Atenah [Foto4]. Razbita so bila okna in vhodi v prostore, požgani pa avtomobili in avtobus specialne policije pred stavbo. Dva policista sta bila poškodovana.

O številnih napadih na policijske postaje in policijske patrulje poročajo tudi iz drugih krajev. Običajne tarče protestnikov – banke, trgovine in prostori korporacij – pa so še vedno na udaru med protestnimi zborovanji in ob militantnih akcijah afinitetnih skupin.

Spopadi s policijo dnevno potekajo tudi pred glavnimi uporniškimi centri v Atenah in Solunu, pred zasedenimi fakultetami in šolami. Najhujši spopadi se odvijajo pred Politehniko in Pravno fakulteto.

V torek, 23. decembra 2008, so neznane osebe z manjšo eksplozivno napravo uničile prostore skrajno desničarske politične stranke LAOS v predmestju Alimos.


PROTESTI SE NADALJUJEJO

Že tretji teden v Grčiji potekajo tudi različni protestni shodi. Organizirajo jih v glavnem študenti in anarhisti, udeležujejo pa se jih tudi številni drugi. Protestna zborovanja so zelo različna in potekajo v različnih krajih po državi. Nekatera so množično obiskana, druga so manjša in bolj akcijsko naravnana. Največji in najštevilčnejše protesti še vedno potekajo v Atenah, Solunu in Patrasu.

Večina protestnih shodov v zadnjih dneh je mirnih, saj ljudje želijo svoje mnenje izraziti brez nasilja. Policija na drugi strani še vedno brutalno napada prav mirne protestnike, kar v glavnem spodbudi nasilno reakcijo tudi iz druge strani. Na večini protestnih shodov je taktika policije predvidljiva: na protestnike zmečejo veliko količino solzivca in drugih kemičnih sredstev, potem pa, ko ljudje in mimoidoči bežijo ter iščejo zrak, začnejo napadati in ljudi neselektivno aretirati.

V soboto, 20. decembra 2008, so se v številnih atenskih soseskah (Gizi, Halandri, Nea Smirni, Petralona, Peristeri, Virona, Haidari, Mprahami) ljudje zbrali na množičnih protestih. Protest se je istočasno odvijal tudi pred parlamentom in na trgu Sintagma, kjer so protestniki ponovno poskušali zažgati božično drevo. Ob 21h se je na mestu umora v Eksarhiji zbralo več tisoč ljudi, ki so nadaljevali protest proti državnemu nasilju. Kmalu so se začeli spopadi s policijo, ki so ponovno trajali do jutranjih ur. Protesti in druge akcije solidarnosti so potekale tudi v številnih drugih mestih.


EKSARHIJA ŽELI POSTATI SVOBODNO OBMOČJE

Prebivalci Eksarhije – zloglasne atenske četrti, kjer je bil umorjen Alexandros Grigoropoulos – že več dni protestirajo proti prisotnosti policije v soseski. Protestov se udeležuje večina prebivalcev soseske, ki želijo sami nadzorovati to območje. Pravijo, da niso potrebovali pomoči v času diktature, in da je ne potrebujejo niti danes. Eksarhija predstavlja zgleden primer samo-organizirane soseske, kjer ljudje sami in združeno poskrbijo za svoje težave. Tudi ta primer potrjujte prepričanje, da je soseske možno organizirati brez oblasti in po anarhističnih principih. Policijska prisotnost v Eksarhiji je provokativna in spodbuja bes prebivalstva.

VRNITEV V ČAS DIKTATURE

V zadnjih tednih je bilo dokazanih že več primerov sodelovanja policije s fašisti. Fašisti in policisti v civilu so oblečeni kot protestniki in s palicami (v nekaterih primerih tudi noži) napadajo protestnike. Zabeleženi so bili tudi primeri, ko so fašisti in policisti v civilu razbijali »majhne« trgovine. S takim delovanjem poskušajo med prebivalstvom zanetiti strah in z uničevanjem »nelegitimnih« tarč diskreditirati proteste.

V torek, 18. decembra 2008, je neznanec streljal v skupino študentov, ki so se družili pred eno izmed zasedenih šol v Atenah. Eden izmed strelov je v roko zadel 16-letnega fanta, ki je bil kasneje v bolnišnici operiran. Ko so se študenti vrnili na mesto dogodka, je neznanec še enkrat sprožil proti skupini. Zaradi oddaljenosti več deset metrov, je bila velika sreča, da ni bil nihče huje poškodovan. Policija je zanikala vpletenost, aktivisti pa predvidevajo, da je bilo streljanje del taktite zastraševanja vstajnikov. V tem smislu ni pomembno ali je streljal policist ali fašist. Akcija je del strategije oblasti, da zaduši upor.

V nedeljo, 21. decembra 2008, je bilo zasednikom atenske Politehnike sporočeno, da je bil nadzor nad univerzo iz rok senata univerze prenesen v roke javnega tožilstva. To je sprožilo govorice o tem, da univerza izgublja svoj azil in avtonomijo, ter da se pripravlja napad policije na zasedeno Politehniko. To bi pomenilo prvo policijsko akcijo znotraj univerzitetnih prostorov, po padcu diktature leta 1974. Prav tako pa bi pomenilo prvo policijsko akcijo na tleh univerze, brez posebnega dovoljenja univerzitetnega senata. Zaenkrat je Politehnika še vedno zasedena, policijske enote pa so jo že pred dnevi popolnoma obkolile.

Zdi se, da poskušajo grške oblasti zadušiti upor še pred novim letom.

Med tem so v javnost prišle nove informacije o preiskavi umora Alexandrosa Grigoropoulosa. Nekateri mediji so objavili podatke iz balističnega poročila, ki potrjuje zgodbo očividcev, da je policist nameril in direktno ustrelil proti mladeniču. Zato so ponovno vprašljive nekatere trditve, ki jih je policist izrekel na pričanju ter obramba, ki jo je zagovarjal njegov odvetnik na sodišču. Tudi medijsko poročanje, ki je pred tednom dni govorilo o "odbitem in opozorilnem strelu", je bilo očitno vprašljivo.


SOLIDARNOST POMENI NAPAD!

Tudi akcije solidarnosti in protesta so se nadaljevale po svetu. V soboto, 20. decembra 2008, je bil globalni dan boja proti državnemu nasilju in v solidarnosti z grško vstajo. Akcije so se odvile v številnih evropskih mestih in drugod po svetu. Nekatere akcije so bile simbolične, druge so bile militantne. Najbolj množičen protest se je odvil v Hamburgu, kjer se je zbralo nekaj tisoč avtonomnih [Foto5].

Nova akcija solidarnosti in protesta se je odvila tudi v Ljubljani [Foto6, Foto7]. Akcije pa so anarhisti organizirali tudi v nekatrih drugih mestih v bližini: Beograd, Zadar, Split, Zagreb, Pula, Rijeka, Sarajevo.

Svojo solidarnost z grškim uporom so izkazale tudi številne skupine nogometnih navijačev, ki so na nogometnih tekmah (v Grčiji in drugod po Evropi) izobesili velike transparetne v podporo grškim protestom in proti policiji.

-----
Več aktualnih informacij najdete tukaj:
Grčka – narodni ustanak
Center for strategic anarchy
On the greek riots
UK Indymedia
Greece riots

-----
Poročilo shoda solidarnosti in protesta v Ljubljani:
Novice 20/12/08

-----
Predhodne zgodbe:
Balkan