Novice 15/10/11

VAŠA KRIZA, NAŠA ŽIVLJENJA

Izjava za javnost ob globalnih protestih 15.O

15. oktober je dan, ko se v Kopru, Ljubljani, Mariboru in drugod pridružujemo globalnemu gibanju za korenite spremembe obstoječega družbenega sistema, gibanju za ukinitev kapitalizma. S tem nadaljujemo boj za delavske in socialne pravice, boj proti izkoriščanju in poniževanju, boj za dostojanstvo!

300.000 ljudi, ki v Sloveniji živi na ali pod pragom revščine in preko 100.000 (prijavljenih) brezposelnih tudi pri nas niso več abstraktne številke, temveč vse bolj konkretna realnost. To kar je za elito kupčkanje z bilancami, dokapitalizacijami, privatizacijami, bailouti in rebalansi, so za nas neplačane položnice in krediti, vrste pred zavodi za zaposlovanje, podplačane službe in negotova iz-danes-na-jutri delovna razmerja, najemniške stanovanjske luknje, izkoriščanje na delovnem mestu in nečloveški delovni pogoji. V času, ko se družba sooča z globoko in vsesplošno krizo, se življenjske razmere slabšajo veliki večini prebivalstva. Oblastniki, ki so krizo zakuhali, sedaj njeno breme želijo preprosto prenesti na ljudi. Čeprav je kriza neposredna posledica njihovih odločitev, zaradi katerih bogatijo elite, trpijo pa milijoni, tudi danes nadaljujejo z isto politiko, ki nas je pripeljala v to nevzdržno situacijo. Z javnim denarjem rešujejo finančne institucije, banke in kapitaliste, hkrati pa od nas zahtevajo zategovanje pasu, ki je bil itak že pred krizo pretesen, ter podporo reformam, ki so v direktnem nasprotju z našimi interesi. Kako si lahko kdo sploh zamisli, da naj bi delo v slabših pogojih, z manj pravicami, dlje časa in za nižje plače (če sploh) lahko izboljšalo naša življenja? Kako si kdo sploh drzne pomisliti, da bo krčenje socialnih pravic, uničenje javnega šolstva, zdravstva in drugih socialnih ustanov pomagalo rešiti naše težave?

Časi, ko so ljudje verjeli, da lahko te stvari rešijo politiki te ali one barve in sposobnosti, so dokončno minili. Njihova dejanja na terenu so namreč bolj jasno kot vsak politični pamflet razkrila dejstvo, da vse politične stranke in vsaka vlada preko države delujejo zgolj v interesu kapitala ter tako v resnici ne zastopajo nikogar drugega kot samih sebe in svojih kapitalskih botrov. Zato vemo, da predčasne volitve v resnici ne bodo spremenile ničesar in da izboljšanja lastnih življenj ne moremo doseči s pomočjo ali preko obstoječih institucij, novih in starih strank. 15. oktobra bomo zato zavrnili tudi vsakršno predstavništvo in parlamentarizem nasploh. Tudi na ulicah bomo gradili nov sistem odločanja: direktno demokracijo, v kateri šteje glas vsakega posameznika in kjer vsi soodločamo o stvareh, ki se nas tičejo. Za našo svobodo ne potrebujemo voditeljev, za realizacijo naših želja nočemo navodil!

Tako kot je jasno, da naših težav ne morejo rešiti v parlamentu je jasno tudi, da sprememb na bolje ne more biti v okvirih kapitalizma. Finančna kriza je temeljna značilnost kapitalistične produkcije, ki nas odtujuje od stvari, ki jih proizvajamo, od samih sebe in od naših soljudi. Tudi če se tokratna konča, življenje ne bo nič lepše, saj bomo še naprej podvrženi istim odnosom izkoriščanja in istim mehanizmom razlaščanja. Potrebne so temeljne spremembe sistema kot celote in kolektivizacija družbenega bogastva, saj se v današnji situaciji nismo znašli zato, ker bi bil kapitalizem dober sistem, ki je le izgubil svoj kompas. Ne, kapitalizem je tista prava kriza, zato ta ne bo končana, dokler ne bo konec kapitalizma!

Poleg „sobotnih protestov“ moramo storiti korak naproti alternativam tudi na drugačne načine. Svoja življenja moramo vzeti nazaj v svoje roke in se organizirati ter povezati povsod, kjer smo izkoriščani, zatirani in nadzorovani: na naših delovnih mestih, v izobraževalnih ustanovah, v javnih prostorih in v naših soseskah. Vzpostavljati moramo avtonomne delavske sindikate, skupine, kolektive in skupnosti. Le skupaj, kolektivno in organizirano bomo lahko izzvali elite in sistem kot celoto. Pri tem moramo že danes vzpostavljati nove odnose; odnose, za kakršne si želimo, da bi začrtali okvire bodoče družbe. Na vseh ravneh je potrebno uvesti sisteme direktno-demokratičnega odločanja in samoupravljanje! Delovati moramo brez hierarhije in od spodaj, združevanje mora biti vključujoče in horizontalno. Take strukture bodo postavile človeka in družbo na prvo mesto ter tako krepile sodelovanje, medsebojno solidarnost in pomoč. Le družba postavljena na teh temeljih lahko ustvari okolje, v katerem bomo vsi ljudje lahko živeli dostojanstveno in svobodno sledili svojim željam.

Pri tem se ne mislimo zanašati na moderna orodja komunikacije, kot so denimo Facebook in druga virtualna socialna omrežja. Čeprav se morda zdijo ta uporabna za povezovanje in koordinacijo, so preprosto lahko zlorabljena in v resnici služijo za nadzor. Hkrati poglabljajo odtujenost in atomiziranost posameznikov v družbi, kjer nam je odvzet vsakršen glas in lahko kritiziramo le naravo stvari, ne pa sistema kot celote. Če želimo graditi drugačen svet, se moramo povezovati v realnem prostoru in času, ustvarjati nove javne in socialne prostore in na ta način nastopiti v boju za naše pravice!

Petnajstega oktobra bomo zato zasedli ulice, ceste, trge in skupaj odločali o naši sedanjosti in prihodnosti. S praksami direktne demokracije na skupščinah, sestankih in na ulici smo že zavrnili predstavniški sistem odločanja elit, z decentralizacijo se bomo zoperstavili koncentraciji bogastva v rokah peščice ter z direktnimi akcijami prekinili ustaljene tokove kapitala.

ZA DELAVSKE IN SOCIALNE PRAVICE, NE REŠEVANJE BANK IN KAPITALISTOV!

NE RABIMO NOVE VLADE, AMPAK NOV NAČIN ODLOČANJA!

NE PRIVATIZACIJA, AMPAK KOLEKTIVIZACIJA VSEGA!

Anarhistična pobuda Ljubljana - Federacija za anarhistično organiziranje

15. oktober 2011

Anarhistična pobuda Ljubljana je avtonomna skupina, članica Federacije za anarhistično organiziranje.

a-federacija.org

NOVICE

Izjava Anarhistične pobude:
Proti fašizmu in kapitalizmu za socialno revolucijo!

Ko se danes ozremo v zgodovino se večkrat vprašamo, kako je mogoče, da v 20. in 30. letih 20. stoletja ljudje niso spregledali vzpona fašizma in se mu uprli z vsemi sredstvi. Od daleč je enostavno pokazati na točke, ko bi se fašizem še dalo ustaviti in kdaj je bilo že prepozno. Prepoznavati fašistoidne oblike delovanja tu in zdaj pa je bistveno težje. V preteklosti je fašizem padal na plodna tla ne zgolj zato, ker je (podobno kot danes) kapitalizem zapadel v eno izmed svojih inherentnih kriz. Fašizem je predstavljal predvsem totalno ideologijo. Na zapletena vprašanja je ponudil preproste odgovore, hitre rešitve in grešne kozle. Milijoni so slepo sledili avtoritarnim voditeljem ne (zgolj) zaradi lastne neumnosti in zaslepljenosti, ampak predvsem zato, ker so v fašistoidnih politikah dobili vizijo socialnih sprememb na račun izključevanja in smrti.

Fašizem v okoliščinah, ki močno spominjajo na prvo polovico 20. stoletja, ne moremo več razumeti kot ideologijo zavedenih mladostnikov, ampak predvsem kot strukturno kapitalistično in državno nasilje. V družbi, ki jo kolje razredni boj in kjer peščica že stoletja uspešno krade množicam, kapitalisti za svoj obstoj nujno potrebujejo militantne nestrpneže. Namesto da bi ljudje prave nasprotnike prepoznali v kapitalističnih bogatunih, se raje spravljajo nad tiste, ki so že sedaj odrinjeni na in čez rob, nevedoč, da tudi sami pobirajo zgolj drobtine s tal pod kapitalistovo mizo. In ker je v zavesti ljudi še vedno živa podoba milijonov nesmiselnih smrti zaradi odkrite fašistične in nacistične politike, je sovraštvo dobilo veliko bolj prefrigan obraz.

Kapitalisti in njihove politične sluge morda res ne dvigujejo desnice v pozdrav svojemu fürerju, a načrtno sprejemajo politične odločitve, ki na smrt obsodijo ženske, otroke, staroselce, mlade, upokojence, delavce, študente, migrante in drugače misleče. V praktičnem soglasju z uradno politiko izključevanja militanti nestrpneži zgolj premikajo meje normalnosti in sprejemljivosti sistemskega nasilja v družbi tudi na ulicah.

Zato moramo antifašistično borbo razumeti kot boj proti skrajnim v domoljube preoblečenim fašistom ter kot boj proti sistemskemu nasilju s strani združenih sil kapitala in politične elite. V času krize, ko vsi politiki zgolj tekmujejo, kdo bo rešil več riti svojih kapitalističnih gospodarjev, pa fašizem dobiva zgolj nove razsežnosti. Množicam medtem mečejo pesek v oči z navideznimi reformističnimi ukrepi na račun izključevanja nevidnih. Kriza ni čas za premišljanje o tem ali onem minornem reformnem paketu, kriza je čas za radikalne socialne spremembe. Spremembe, ki bodo vodile v družbo, kjer vlada solidarnost, spoštovanje posameznikovega dostojanstva, enakopravnost, bratstvo in tovariškost, ne pa nestrpnost, izključevanje in sovraštvo. Za to si lahko prizadevamo že danes, z vzpostavljanjem, delovanjem in branjenjem alternativnih skupnosti, javnih avtonomnih prostorov ter z graditvijo tovariških odnosov.

Pred desetletji so se generacije vzponu fašistoidnih praks že uprle, danes je na nas, da ponovno zgradimo odpor! Odločno recimo NE kapitalizmu in fašizmu ter podprimo socialno revolucijo!

Anarhistična pobuda, 23.4.2009

Novice 21/12/08

Spodaj objavljamo izjavo Anarhistične Pobude, ki so jo razdeljevali na shodu protesta in solidarnosti, 20. decembra 2008, v Ljubljani.

-----
DANES GRČIJA – JUTRI VSA EVROPA


V soboto, 6. decembra 2008, je policija v centru Aten umorila 16-letnega Alexandrosa Grigoropoulosa. Ta dogodek je sprožil vstajo v Grčiji, ki dva tedna po zločinu še vedno traja. Država je spet ubila mlado življenje. Naboj, ki je bil izstreljen, ni zadel le srca šestnajstletnika, razgnal je dimno zaveso demokracije in svoj življenjski položaj smo si naposled prisiljeni ogledati s treznimi očmi. Živimo v družbi, v kateri so naša življenja na milost in nemilost prepuščena silam, ki so zunaj našega nadzora. V jedru te družbe je proizvodnja odtujenosti in hkratna organizacija podob uspeha in zadovoljstva.

Naboj je sprožil vstajo v grških mestih in solidarnostne akcije od Kobenhavna, Londona do Madrida in Ljubljane. V akcijah tovarišic in tovarišev na ulicah evropskih mest se prepoznavamo kot združeni. Mladina, ki se s policijo bori za nadzor nad ulicami ve, da v tej družbi nima prihodnosti, ve, da je počasna smrt na delovnih mestih, v loviščih kapitala, tisto, kar je zanje predvideno. Umor, ki ga je zagrešila grška država, je resnica družbe v izjemno skoncentrirani obliki. Ogenj, v katerem se v dim razblinjajo banke in policijske postaje, supermarketi in zavarovalnice, razkraja naše okove in daje polet naši domišljiji in željam. “V uničenih in oropanih ulicah naših mest ne vidimo zgolj očitnih rezultatov našega besa, vidimo predvsem možnost, da zares začnemo živeti.«

Tisti, ki so pritisnili na sprožilec sedaj zapovedujejo, da moramo žalovati preudarno, dostojanstveno in odgovorno. A kaj je bolj dostojanstvenega od totalne zavrnitve vsiljenega molka? Kaj bolj odgovorno kot prepoznanje, da je smrt tovariša posamični moment splošnega zatiranja vseh? Kaj bolj preudarno kot prevzem nadzora nad ulico in izgon služabnikov obstoječega reda – policije in ostalih lakajev?

Gledamo na grške ulice, pozorno poslušamo, kaj nam sporočajo tovariši in tovarišice, učimo se od njih, tako kot se učimo od tovarišev v Latinski Ameriki ter drugod po Balkanu in Evropi. Njihova radikalna zavrnitev države, kapitala in policije je zavrnitev sveta brez prihodnosti. Tudi mi hočemo živeti onkraj spon vsakdanje podreditve na delovnih mestih, onkraj žaljivosti katedral neumnosti in podreditve, v kar so bile spremenjene naše univerze, onkraj totalitarnega diktata stokrat ponovljenih laži individualne realizacije, onkraj navideznih svetov, v katere se v iskanju ljubezni in skupnosti zatekamo, onkraj modernizirane nepismenosti in spektakelskih vraževerij, ki krepijo moč gospodarjev. Tudi mi hočemo postati pisci naše lastne zgodovine.

Sama vstaja v Grčiji ne daje nobenih garancij in sama po sebi ne vodi nikamor. Enkrat več pa opominja na moč negacije, na moč radikalne zavrnitev. Grška mladina ve, da policija nima kaj iskati na njenih ulicah, ve, da je vsak zločin potrebno kaznovati in ve tudi, da nima kaj početi s floskulami o nedotakljivosti privatne lastnine. Edina nedotakljivost, ki zanima grške vstajnike, je nedotakljivost morilcev in to zgolj zato, da jo ukine.

V tem trenutku sta naša domišljija in teorija konkretizirani na ulici, za računalniki in na zasedanjih, tisti, ki odvračata nasilje države. Danes je po celi Grčiji zasedenih 800 šol in fakultet. Diskusije, v katerih se ljudje končno prepoznavajo kot tovarišija, trajajo pozno v noč. V konkretnosti boja nastaja nova teorija. Prihodnost bo to, kar bomo mi naredili iz nje. Tako v Grčiji kot pri nas.

Namesto luči potrošništva danes grška mesta osvetljuje ogenj zgodovine. Obdobje nemirov se je začelo. Končno praznik, ki ga je vredno praznovati.


IZPUSTITE VSE PRIPRTE – NOBENIH SODNIH PROCESOV!
NE GLEJ POROČIL – ZAVEST NASTAJA NA ULICAH!
SOLIDARNOST MORA PRAKSA POSTATI!


Anarhistična Pobuda
V Ljubljani, 20. decembra 2008

-----
Preberite poročilo akcije:
Novice 20/12/08

Preberite predhodno izjavo Anarhistične Pobude ob solidarnostni akciji v Ljubljani:
Vsi smo Alexandros Girgoropoulos!

Novice 09/12/08

Spodaj objavljamo izjavo Anarhistične Pobude, ki so jo napisali ob Solidarnostnem protestu pred grškim veleposlaništvom v Ljubljani.

-----
VSI SMO ALEXANDROS GRIGOROPOULOS!


Obsojamo zločinsko ravnanje grške policije, ki je v soboto, 6. decembra 2008, v centru Aten hladnokrvno umorila 15-letnega Alexandrosa Grigoropoulosa. Dogodek je zgolj zadnji primer državnega nasilja, ki se vedno bolj stopnjuje, saj je bilo v zadnjih letih v Grčiji in drugod po svetu zabeleženih več primerov brutalnega policijskega postopanja. Tako je država ponovno pokazala svoj pravi obraz.

Protestiramo proti poročanju množičnih medijev, ki slepo povzemajo enostranske informacije s strani oblastniških struktur. V nasprotju z njihovim poročanjem je bila na svetovnem spletu tudi s posnetkom dogodka dokazano, da ni šlo za samoobrambo policije, temveč za krut umor. Mediji tako s spektakelskim podajanjem novic posledično diskreditirajo proteste in opravičujejo represijo državnih aparatov.

Pridružujemo se vsem tistim, ki so se po sobotnem umoru podali na ulice v Grčiji in drugod po Evropi. Pozdravljamo vsa dejanja proti strukturam, ki proizvajajo za ljudi neznosne razmere. Protestnike pozivamo, da ostanejo na ulicah, grško vlado pa, da z njih umakne policijo ter izpusti vse v nemirih pridržane in politične zapornike.


Anarhistična Pobuda
V Ljubljani, 8. decembra 2008

-----
Preberite poročilo akcije:
Novice 09/12/08