Novice 20/06/10

Prelepi mesec maj

Letošnji prelepi mesec maj s svojo pomladno razigranostjo in obeti nečesa novega je letos dolgo kazal precej žalostno podobo. Srečneži med nami, ki prekarnosti svojih delovnih aranžmajev ne razumejo kot breme, temveč kot pozitivno okoliščino, smo ga preživeli ob pogovorih o prihodnosti, ki menda pride. Tiste, ki so popolnoma potopljeni v male frustracije svojih vsakdanjih življenj, ni nič opominjalo, da se lahko zgodi kaj pretresljivega. Za tiste, ki znajo brati jezik zgodovine, je znakov dovolj povsod. In se je zgodilo, kar se tu in tam dogaja: nepredvidena motnja v matrici, drobna razpoka v vladajočem redu.

Mladina je resno vzela obete svobode in dan, na katerega so se študentski birokrati nameravali ozaljšati z vencem zastopnika njenih interesov, v nasprotju načrti le-teh vzela za svojega. Mladi, za katere nihče točno ne ve, kdo so in kaj so sploh želeli, so v nekem momentu zavrnili vlogo nemega statista v predstavi, za katero so scenarij vnaprej napisali študentski birokrati-policisti. Zavrnili so komando tako lastnih “predstavnikov” kot vladajoče morale. Kolektivna eksplozija radosti, ki jo je to skoraj moralo prinesti, je generirala dovolj energije, da bi lahko premikala kamne. In jih tudi je. Predvsem v smeri stavbe, ki pomanjkanje arhitekturne monumentalnosti nadomešča z vulgarnostjo, prostaštvom in omejenostjo njenih izvoljenih uporabnikov, ki trdo delajo za to, da bi ljudstvo še bolj obubožalo in še bolj izgubilo zaupanje v svoje zmožnosti.

Tako nadobudni kot prekaljeni kruhoborci z lepo pristriženimi jeziki so zapadli v stanje šoka. Ne zato, ker bi tako intimno začutili poškodovane kipce na pročelju, temveč zaradi šokantnega spoznanja, da niti eni niti drugi nimajo efektivne kontrole nad mladino. Da bi se iz njega izvili, so vsi po vrsti lansirali svoje teorije zarote, po katerih so za “izgrede” obtožili bizarno druščino spektakelskih političnih prikazni, med njimi denimo anarhiste. Ko so kasneje v momentu lucidnosti ugotovili, da se zadeva vseeno ne bo ravno prijela, pa so kaj hitro sproducirali nove in nove krivce za “sabotažo”, ki naj bi jo doživeli. Kako bedna mora biti eksistenca tistih, ki v momentu največje nuje ne uspejo sproducirati drugega kot tretjerazredne teorije zarote, ki celo nadebudnih zeitgeistovcev ne bi uspele prepričati. In kako odtujeni morajo biti ti narcisi od svojih lastnih življenj, da ravnanj drugih, ki se ne držijo njihovih načrtov, ne zmorejo razumeti drugače kot skozi teorije zarote.

Neko novo mladino, ki je nastopila pred parlamentom na tisti dan, so združene sile moralnega konsenza hipoma reducirale na neartikulirano drhal, ki omamljena od alkohola popolnoma brezglavo meče kamne v “hram demokracije”. Policisti vseh vrst, v uniformah ali brez, mladi ali stari, strankarski ali nestrankarski, profesionalni novinarji ali občasni blogerji so si bili enotni, da se je zgodila družinska sramota, ki jo je potrebno najhitreje utišati in pozabiti. Že samo zaradi te nazorne manifestacije splošne impotence, je bil to lep in politično produktiven dan. Nekaj dni je trajalo, da so začeli izza zavese jadikovanja in moraliziranja pronicati tudi drugi pogledi, takšni, ki skušajo z besedami artikulirati tisto, česar iskanje so predstavljale tiste kocke v oknih.

Kamen v parlament nikoli ne prileti brez razloga. Že sam njegov obstoj kot materializacija tistih sil, ki nas utesnjujejo in ločujejo drug od drugega ter od produktov našega dela, je eden od razlogov. Marsikaj je na prelep majski dan ponovno postalo jasno. Moč negacije je manifestno stopila na oder lokalne zgodovine. Tisti, ki je ne razumejo, bodo imeli največ težav, da se je obranijo.

Pokazalo pa se je še nekaj: ni potrebno biti noben anarhist ali druge vrste “levičarski skrajnež”, da prideš do zaključka, da tako oboževana institucija države ne zasluži prav nobenega spoštovanja in milosti. Radost razbijanja parlamenta ni domena organiziranih anarhističnih skupin. Je pa njihova naloga in odgovornost, da skušajo v realnem času razumeti tenzije, kontradikcije in želje, o katerih ta radost priča. Podoba iz prihodnosti, sredi katere se nenadoma znajdemo: dan kasneje fant sedi pred parlamentom in nam nameni komentar: “Danes je moj 18. rojstni dan. Res sem včeraj vrgel samo eno jajce v policaje, a ta dan si bom zapomnil do konca zivljenja.” Z granitno kocko medtem v marmorno ploščo tik pod neko ovenelo zastavo ureže “19.5.” Naše ideje so v glavah vseh.

Nas ni bilo tam. Verjamemo pa, da je bil 19. 5. 2010 za marsikoga osvobajajoč, čeprav to zaenkrat zgolj slutimo. Toda to vse še pride. Razvpita sova zleti šele ob mraku. Figurativno rečeno, seveda. Že sedaj pa je mogoče reči, da so mladi v nekaj minutah naredili več, kot je bilo glede na to, kako je bil spektakel, katerega statisti naj bi sami bili, pripravljen, možno pričakovati. Ko človek enkrat okusi moment preseganja obstoječega, ukinitve oblasti tistega, kar naj bi mu/ji gospodovalo, ni več poti nazaj, celo če ta občutek pride leta za omenjenim dogodkom. Je že tako, da hoče človek vedno obujati tisti prvi občutek ilegalnosti.

Nobenega smisla trenutno ne vidimo v zadovoljevanju slepe potrebe po analizah. Polne razsežnosti tega, kar se je zgodilo, se bodo razvijale hkrati s tem, ko se bodo protagonisti soočili s svojo prihodnostjo. Na njih je, da prepoznajo trenutek svobode, ki je bil ukraden in na vseh ostalih, da se pridružijo in pridružimo vzpostavljanju novih situacij, v katerih se lahko prepoznamo kot svobodni producenti naših lastnih življenj. Za nas ni tukaj nobenih iluzij: le v kolikor bodo forme, ki bodo izumljene, resnično uveljavljale principe svobode, avtonomije, drugačnosti, horizontalnosti, afinitete, spoštovanja, enakosti in zavrnile sleherni seksizem, rasizem, sovraštvo, homofobijo in ostale ostanke propadajočega reda … le takrat se bo odprla možnost za nova srečanja tudi za nas. Vse ostale izbire bodo po svojih končnih učinkih igrale za tiste sile, ki že sedaj uravnavajo naša življenja v nasprotju z našimi stremenji.

p.s.: Tekst je uvodnik junijske okrožnice. Dobite jo v prostorih A-Infoshopa.